Kaj je srčni zastoj

V Sloveniji vsak dan doživi nenadni srčni zastoj 5 do 10 ljudi. Le redko se to zgodi v zdravstvenih ustanovah. Večinoma se zgodi doma, na delovnem mestu ali na javnih površinah. Pri nenadnem zastoju srca pride do pojava mehaničnega in elektrofiziološkega prenehanja delovanja srca. Prekinjena je cirkulacija krvi in tako telesna tkiva ne prejemajo kisika in glukoze. Večina celic lahko sicer nekaj časa preživi brez kisika, ne pa možganske celice. Te se brez kisika začnejo takoj kvariti in odmirati. Če možgani ostanejo popolnoma brez dotoka kisika, se vsako minuto zmanjša možnost preživetja za 10%. Po 5 minutah je torej možnost preživetja 50%, po 10 minutah pa nič. To velja seveda, če gre za nenadni srčni zastoj, ko srce ne poganja več krvi, ne pa za vsako nezavestno stanje. In seveda velja samo, če ne storimo ničesar.

Kaj torej storiti?

Pomembno je, da ponesrečenca ne pustimo brez pomoči. Nujno je treba ukrepati takoj in ne čakati reševalcev. Če bomo omogočili vsaj delen pretok krvi, bomo možgane oskrbovali vsaj z manjšimi količinami kisika, s tem pa odločilno povečali možnost preživetja in zmanjšali možnost možganskih okvar.

Stvar niti ni tako zapletena ali zahtevna, kot se morda zdi.

Najprej se prepričajmo, da je ponesrečenec povsem neodziven - se ne premika, ne govori, ne diha.

V takem primeru takoj pokličimo zdravniško pomoč. Če imamo možnost, nekoga takoj pošljimo po defibrilator in brez čakanja začnimo s temeljnimi postopki oživljanja. To pomeni, da bomo izvajali vsaj srčno masažo:

Ponesrečenca položimo na ravno trdo podlago na hrbet, pokleknemo ob strani njegovega telesa in se nekoliko sklonimo nad njegove prsi. Naši iztegnjeni roki položimo na spodnji del prsnice ponesrečenca in še vedno z iztegnjenima rokama začnemo s težo našega lastnega trupa v ritmu stiskati in popuščati.

Kako hitro? Približno 100 krat na minuto. To pomeni več kot en stis na sekundo. Če bi namreč stiskali vsako sekundo enkrat, bi to bilo 60 stisov na minuto. Stiskati pa torej moramo kar precej hitreje.

Kako močno? Precej močno, večinoma stiskamo tako močno, da se prsni koš ponesrečenca vda za približno 5 cm. To velja za povprečnega odraslega. Pri zelo močnem odraslem je to lahko nekoliko več, pri otroku pa manj.

Tako sedaj  mehansko poganjamo kri po žilah do možgan.

To je fizično naporno. Če imamo možnost, se izmenjujemo še s kom.

Če se čutimo sposobne (ni pa nujno za laike), lahko na vsakih 30 stisov damo dva vpiha - torej t.i. umetno dihanje. Najpomembneje pa je, da stiskamo srce in s tem poganjamo kri v možgane.

Je pa treba čimprej ponovno zagnati srce. To storimo z defibrilatorjem.

Takoj, ko prispe defibrilator, ga vključimo in sledimo njegovim napotkom, ki jih daje iz vgrajenega zvočnika. Defibrilator bo zanesljivo ugotovil, ali je električni sunek potreben ali ne. Šele če bo potreben, nam bo dal navodilo, da pritisnemo na gumb za sunek in šele v tistem trenutku bo ta gumb aktiven. Tudi če bi prej pritiskali na ta gumb, se ne bi nič zgodilo - AED defibrilatorji so zelo varne naprave.